DOLOMITI (POTOPIS)

1. DAN

RADOVLJICA – ARABBA

“MOTO MRHE OSVAJAJO DOLOMITE”  je letošnji slogan tro – dnevnega potovanja po Dolomitih. 

Moto mrhi MATEJA in ANDREJA se spoznava v četrtek zjutraj v Radovljici na kavi. Pogledava vremensko napoved, no kakršnakoli že je, midve sva odločeni, da nama nič več ne pokvari načrtovane vožnje v Dolomite. Vreme je vedno, sončno ali deževno 😉

Odpraviva se iz Radovljice, prvi postanek je v Ratečah. Na meji z Italijo nama dva policista, ki slonita na avtu, samo pomahata ob prečkanju meje. Slediva navigacijj….Na cesti nobenega prometa. Sonce sije izza oblakov. Trenutek nepazljivosti, pa se znajdeva na avtocesti. Nič, peljeva do prvega izvoza, zapustiva avtocesto in si vzameva čas za kavo. Po 100 km prične rositi, ne ostane pri nekaj kapljicah in že telovadiva v oblačenju dezjakov. Pričneva se vzpenjati na PASSO PALUZZI. Na vrhu prelaza se ustaviva na zasluženi kavi. Mateja se spravi z motorja in kar poskakuje…”Kaki ovinki”….se smeji … Kar naenkrat se pred gostilno ustavi voznik tovornjaka s hlodi, ki sva ga spodaj prehiteli …pride voznik do naju in reče….”Kaj pa vidve v tem dežju z motorji?”…ha ha..da Savinjčana srečas sredi prelaza – neverjetno..Seveda je bilo treba prisrčno srečanje ovekočiti.

Ko se spustiva na drugo stran že kaže da ne bo več deževalo. Srečava kar precej motoristov, a deževati ne neha. Ustaviva se na samopostrežni bencinski in komaj uskladiva tankanje in plačilo po italijanskem sistemu. Nadaljujeva preko PASSO MISURINA in upam da vsaj ob tem jezeru megla izgine in se pokaže sonce. V lepem vremenu je mogoče uživati v prekrasnem pogledu na jezero in gorovje v ozadju. Vendar nič od tega. Sledi vožnja čez PASSO TRE CROCI , ko se spustiva v CORTINO D’AMPEZZO, vožnjo nadaljujeva na PASSO FALZAREGO, kjer še vedno upava na lepo vreme. Na tem prelazu srečava kar nekaj motoristov in ugotoviva, da nisva edini, ki nama dež ni prekrižal moto ture .Po nekaj deset km se pred nama odpre mesto ARABBA. Arabba je majhna, tradicionalna vasica, ki se nahaja na odlični lokaciji v središču slavnih Dolomitov. Tam parkirava v garaži hotela PORTAVESCOVO in se odpraviva v BAR PETER na večerjo. Jutri je napovedan sonček.

2. DAN

POTOVANJE PO DOLOMITIH

Drugi dan potepanja “Moto mrhe osvajajo Dolomite”, se je začel s prekrasnim jutrom. Po zajtrku z Matejo v garaži na motorja spakirava motorja in vidiva, da imava za vsak slučaj v kotu tudi enega rezervnega. Takoj preizkusiva, kako se da z njim peljati, nakar se odločiva, da greva raje kar vsaka s svojim. Na poti proti PASSO PORDOI na desni strani opaziva delujočo gondolo, vendar se odločiva, da raje vožnjo izkoristiva na Marmolado.

Po včerajšnjem deževnem dnevu so vsi vrhovi odeti v meglo in oblake. Bolj, ko se vzpenjava proti vrhu prelaza, manj je oblakov in več sonca. Vrhovi se dobesedno kopajo v soncu, megla se odmika in pred očmi se nama odpre veličasten pogled na vso okolico, ki je tako čista in sveža po včerajšnjem dežju. Na vrhu prelaza parkirava motorja, se ustaviva na kavi in Mateja spet skače okrog motorja. Sname čelado in reče: “A to so Dolomiti? Noro, noro…. Jaz kar vriskam pod čelado.” Kakšen razgled. Ja, res sva se naužili lepega razgleda, mira in tišine, ker še ni bilo dosti prometa in turistov. Spijeva kavo, škoda, ker sva ravno pozajtrkovali, imajo čisto svež štrudl. 

No in ko je bilo treba odpeljati naprej, sem jo komaj prepričala, da bo še cel dan uživala v vožnji in lepih razgledih. Glede na to, da je bilo danes v planu bolj malo kilometrov, sem ji razložila, da se bova ustavili na več razglednih točkah in bova lahko vse poslikali. Nadaljujeva pot s prelaza proti MARMOLADI. Obe se že veseliva vožnje z gondolo na ledenik. Prispeva na skoraj povsem prazno parkirišče in na blagajni je izobešeno obvestilo, da gondola do decembra ne obratuje. Razočarani se spraviva na motorja in že se dogovoriva, da se bova ob koncu dneva pač popeljali z gondolo na vrh PASSO PORDOI, predno se vrneva v hotel – boljše kot nič.

Nato poiščeva prvo črpalko z bencinom. Smola pa taka. Spet samopostrežna. Vendar obe veseli, da to že od včeraj obvladava , zato ustaviva. Komaj razvozljava italijanski napis, da ni možno plačilo goriva s plačnimi katicami. Angleških napisov seveda v Italiji ne boste našli. Pritisneva na gumb za bencin, v režo dava gotovino….nič. Ponoviva postopek in v drugo nama uspe in jaz fino natankam. Na vrsti je Mateja. Na avtomatu ponovi postopek, vzame ročko za gorivo, nič. Mateja preklinja, še vedno nič. Ne more tankati, niti ji avtomat ne vrne denarja. Obupana mi pove, da bo raje tankala drugje. Nadaljujeva proti PASSO GIAU in CORTINI. Razgledov, ki so se ponujali v svežem jutru, ni mogoče opisati z besedami. Na poti srečava nekaj 10 skuterjev, ki so vsi opremljeni s štartnini številkami. ” Imajo Rally po Dolomitih” , se vprašava? Na vrhu PASSO GIAU si ogledava tri starodobnike. Kar nekaj športnih avtomobilov se pripelje mimo, začne se gužva, seveda, petek in lepo vreme.

Sonce je že pogrelo prej mrzlo jutro. Ko pogled ujame gorovje, napol ovite v meglo, napol v oblake, vmes sonce rine še svoje žarke, ni besed, s katerimi bi se dalo opisati ponujene razglede na prelazu, saj so le ti vedno posebni .Večkrat sem že prevozila ta prelaz, pa je vendarle vsakič drugačen, poseben.

Pot naju vodi čez PASSO VALPAROLA, večkrat se ustaviva, ker Mateja navdušeno fotografira, še dobro da nima starega fotoaparata, ker bi ji zmanjkalo filma. Nadaljujeva po krasnih ovinkih preko PASSO GARDENA, se spustiva na drugi strani v dolino in na vrsti je PASSO SELLA.

Zavijeva na PASSO FALZAREGO, ki je bil včeraj v dežju in megli, danes pa je razkrival božanske razglede proti vrhovom in v dolino. Povzpneva se še na PASSO FEDAIA  in PASSO PORDOI in nazaj v ARABBO. Na obeh prelazih gneča, tudi športnih avtomobilov vseh vrst ne manjka na cesti. 

Tako, danes je bil krasen sončen dan in maximalno izkoriščena vožnja po vseh ovinkih in serpentinah gor in dol po prelazih. Mislim, da sva vriskali vsaka pod svojo čelado.Po prvih današnjih kilometrih, je bilo včerajšnjih 280 km v dežju pozabljenih, sploh pa, s pravo motoristično opremo in dobrimi gumami na motorju, je vožnja v dežju ravno tako prijetna, kot v suhem vremenu.

3. DAN

ARABBA – PASSO STALLE – NASSFELD – TRBIŽ – RADOVLJICA

No in še zadnji dan “Moto mrhe osvajajo Dolomite” je ostal.V četrtek se je očitno zlilo vse deževje. Po petkovem krasnem dnevu je bila tudi sobota sončna.

Zjutraj preskočiva zajtrk in se v hotelu dogovoriva, da nama pripravijo hrano kar za sabo, saj morava že zgodaj na pot. Zaradi kolesarske dirke je nekaj prelazov zaprtih do poznega popoldneva. Iz garaže sva spraviva motorja. Jutro je brez oblačka na nebu, a zelo hladno. Štartava pri 6 stopinjah, vendar se je čez dan hitro ogreje. Iz ARABBE kreneva čez PASSO COMPOLONGO. Na cesti ni nobenega prometa, jutro je bilo tako krasno, ko so se vrhovi kopajo v soncu, da kar upočasniva vožnjo. Spustiva se v CORVARO in nadaljujeva v upanju, da se kmalu ogreje. V prijetni hiški se ustaviva na kavi, iz kovčkov si pripraviva zajtrk in nadaljujeva pot. Seveda, konec je bilo krasnih ovinkov po prelazih, spet magistralka, semaforji. Nadaljujeva mimo biatlonskega centra, cesta se vije med travniki, ravnina, pogrešava ovinke in serpentine. Ne upava se dolgo obirati s postankom, ker je na PASSO STALLE enosmeren promet in sem od lanskega leta pozabila kako točno je odprt za prehod. V vsako smer je odprt 15 minut za prehod in 15 minut za spraznitev, ker je cesta čez prelaz zelo ozka.

Na vrhu prelaza se je že lepo ogrelo in odprl se je prelep pogled v dolino in jezero. Privoščiva si še eno kavo in dober jabolčni zavitek, pa kar obsedeli sva na sončku. Po drugi strani prelaza se spustiva v Avstrijo. Ob prehodu iz ene države v drugo je ob cesti samo tabla.

Priseva v Lienz in se ustaviva na črpalki, Mateja se nasmeji…ha ha končno normalna črpalka. Nadaljujeva čez NASSFELD in spet obe navdušeni premagujeva ovinke, da spregledava tablo, da je prelaz v Italijo zaprt. Res ni bilo nobenega prometa, vendar naju to ne moti. Spustiva se nazaj po avstrijski strani in pot nadaljujeva pot proti TRBIŽU.

Privoščiva si kavo in naslednji pit stop je Petrol v KRANJSKI GORI, kjer sva dojeli, da se najino potovanje izteka. Od zajtrka nama ostane ničesar več in v Čiliju na Jesenicah imajo zelo dobre pice. Ja, tura po Dolomitih je krasna, malo dežja, veliko sonca in vriskanja pod čelado, predvsem pa krasnih razgledov in lepih ovinkov.Posloviva se, obe polni vtisov zadnjih treh dni, pa tudi malo ne utrujeni po prevoženih vseh cca 900 km .

Še bova skočili na kakšno furco, sigurno pa spet drugo leto z moto mrhami in MBS .MOTOSPORT – om. Mateja se odpelje proti Vrhniki, jaz pa tudi parkiram motor v garažo in z mislimi sem že na jutrišnji furi.