Potopis ALPE-ADRIA MOTO TOUR – julij 2021

Avtorica: Nadja Kaplja

V soboto, 3. julija 2021, smo končno dočakali našo tako težko pričakovano motoristično turo po Italijanskih, Švicarskih in Francoskih Alpah, pa vse do obmorskih krajev, kot sta Sanremo, Pisa in vse vmes, po obrobju Toskane in nazaj proti Dolomitom 🙂

1. dan – Lesce – Solda (414km)

Zjutraj se zberemo na našem stalnem mestu za pot proti Italiji, v Lescah. Najbolj optimalna trasa danes poteka čez Korensko sedlo, Lienz, ter vstop v Italijo čez Passo Stalle. Passo Stalle je krasen alpski prelazek, visok 2052m.n.v., zanimivo pa je to, da na italijansko stran promet poteka izmenično enosmerno in sicer 45 minut je rdeča luč na semaforju, 15 minut pa je zelena, torej je prehodno. Spust s prelaza nas vodi v dolino Anterselve. Nadaljujemo skozi Bruneck in Vipiteno, kjer pa se zopet povzpnemo na 2094 metrov visok prelaz, tokrat je to Passo Giovo. Po krasnem sončnem dopoldnevu, nam tukaj družbo počasi pričenjajo delat oblaki. Držimo se smeri proti prelazu Stelvio, ampak kaj kmalu že skrenemo s poti proti našemu hotelu, ki se tokrat nahaja v smučarskem naselju Solda. Zadnjih deset kilometrov nas želi že malo dež škropiti, a mi se ne damo, saj se ne splača za teh par kilometrov oblačiti v dežjake. Naselje mirno, v našem hotelu pa poleg nas še cca. 20 motociklov z vseh vetrov. Tako je to v goratem svetu, pozimi živijo od smučarjev, poleti od motoristov 🙂

2. dan – Solda – Bellinzona (357km)

Če bi današnji dan lahko poimenovali, bi dobil ime “ČISTA JE*A”. Zjutraj startamo proti Passo dello Stelvio (2758m.n.v.), cesta pravljična, prometa skoraj nič, saj smo bili zgodnji, le tu pa tam nam pot prečka kakšen svizec. Malo pod Stelviom zavijemo desno čez Umbrail Pass (2501m.n.v.), ter se pričnemo spuščati v našo prvo Švicarsko dolino na tej turi. Vreme krasno vse do…………Zerneza! Nato se oblaki počasi začnejo kopičit, kaj kmalu pa moramo na plano privleči tudi naš dežni program oblačil. V dežju in gosti megli prevozimo tudi tri izjemno lepe prelaze, katerih lepot seveda zaradi vremena ne moremo uživati – to so Passo Bernina (2330m.n.v.), Passo Spluga (2114m.n.v.) in Passo San Bernardino (2066m.n.v.). Vsega skupaj nas dež spremlja okoli 200 kilometrov, ampak ostajamo dobre volje, pač, ko se odločiš za motorizem, moraš take stvari vzeti v zakup 🙂 malo pred prihodom v hotel se oblaki počasi pričnejo razkrajati in nam dajo upanje, da bo naslednji dan bolje. Pa bo res?

3. dan – Bellinzona – Aosta (321km)

Prebudimo se v čudovito sončno jutro brez oblačka 🙂 usmerimo se proti prelazom in se odpeljemo čez Strada della Tremola do prelaza San Gotthard (2106m.n.v.). Tremola je zavita gorska cesta, na cca. štirih kilometrih tlakovana z granitnimi kockami, da je doživetje še večje. Na vrhu prelaza jezero, nekaj vetrnic za proizvajanje elektrike, skratka lepo 🙂 do prelaza Furka Pass (2429m.n.v.) od tukaj ni daleč. Furka je visok prelaz, na vrhu s še kar nekaj snega, precej se je tudi ohladilo, iz megle na vrhu pa pade tudi nekaj kapljic dežja, samo toliko, za vzorec. Ustavimo se seveda tudi pri znamenitem hotelu postavljenem na eni od serpentin. Po spustu s Furke v dolino nas čaka kar nekaj kilometrov navadnih regionalnih cest, a nam ni dolgčas. Pokrajina raznolika in razgibana, sprva še nekaj tipičnih švicarskih vasic z njihovimi prvotnimi lesenimi hiškami, nato pa se pokrajina počasi spremeni v zanimivo vinorodno in sadjarsko dolino. Za danes je v planu še prelaz Col du Grand St-Bernard (2469m.n.v.), ki je znan po psih bernardincih. Spet en čudovit prelaz, prevožen v sončnem vremenu in suhi cesti 🙂 od vrha pa nas do hotela loči le še okoli 30 kilometrov vožnje. Krasen dan preživet v dobri in nasmejani družbi 🙂

4. dan – Aosta – Sampeyre (327km)

Ob zajtrku dorečemo glede spremembe trase, saj je na enem od današnjih prelazov v popoldanskem času razglašen oranžen alarm zaradi neviht. Čez Colle del Piccolo San Bernardo (2188m.n.v.) se namenimo v Francijo. Na vrhu prelaza svežih 8°C, ob cesti sneg, vreme pa oblačno. Ustavimo se le za nekaj fotk, sicer pa hitro nazaj v dolino iz te pustinje. Naslednji prelaz je končno najvišji asfaltiran prelaz v Evropi – to je Col de l’Iseran s svojimi 2770 metri nadmorske višine. Iskreno povedano, prelaz nič posebnega, so bili tisti švicarski mnogo mnogo lepši 🙂 po tem prelazu smo imeli v planu še Col du Galibier, ampak, kot sem že napisala, smo bili zaradi vremena primorani spremeniti traso. Tako zavijemo čez Col du Mont-Cenis (2085m.n.v.), kjer se kmalu že preventivno oblečemo v dežne kombinezone. Vrh je v gostem črnem oblaku, pričelo pa je tudi neprijetno pihati. Vožnja poteka počasi, skozi izredno gosto meglo, ampak kaj češ, tudi to moramo dati skozi. Rešujejo nas led luči, tako vsej malo bolje vidiš tistega pred sabo. V dolini je že zopet Italija. Ustavimo, se preoblečemo nazaj, saj smo prišli nazaj v suho in soparno vreme. Cesta po tem delu Italije je dolgočasna, mesta precej revna, ampak to moramo pač prevoziti do hotela, nimaš kaj.

5. dan – Sampeyre – Sanremo (201km)

Čaka nas malo bolj umirjen dan. Planiranih imamo le 200 kilometrov, saj imamo hotel rezerviran v Sanremu, ob morju. Na taki turi, po toliko napornih in aktivnih dneh, nam vsem prija malo počitka. Uberemo najhitrejšo možno pot po regionalkah do Sanrema. Ko pripeljemo do morja se hitro moramo navaditi tamkajšnjega tempa vožnje. Domačini na skuterjih vsepovprek, nobenih pravil glede polnih črt, omejitev hitrosti, kdo ima prednost, pač nič. Izsili drugega in pričakuj, da boš izsiljen tudi sam. V Sanremu se parkiramo in razpakiramo, nekateri se lahko po želji odpeljejo tudi do Monaka, ali pa samo do centra Sanrema, tisti najbolj leni pa se lahko tudi namočijo v hotelskem bazenu.

6. dan – Sanremo – Pisa (318km)

Vožnjo pričnemo ob obali. Promet poteka vse križem kražem, sploh lokalni skuteristi, ki smo jih poimenovali kar kamikaze skuteristi. Sčasoma dojamemo, da tako ne bomo prišli nikamor in se raje odločimo za avtocesto do Pise in si raje tam privoščimo en večer na off 🙂 motocikle parkiramo v garažo hotela, potem pa se, nekateri s taksiji, nekateri zopet z motorji odpravimo do poševnega stolpa v Pisi. Vožnja s taksijem je bila tudi kar adrenalinska, saj imajo tisti svoj tempo in vozijo vsepovprek, tudi čez obcestne stožce.

7. dan – Pisa – Pastrengo (294km)

Vračamo se v malo bolj hribovito pokrajino. Prečkamo tudi manjši prelaz Passo dell’Abetone (1388m.n.v.), katerega cesta in gozd spominjata na našo Pokljuko. Spustimo se po obrobju Toskane do Modene kjer si pogledamo Ferrarijev muzej. Od Modene pa po obvoznici v neposredno bližino Gardskega jezera. Kdor je želel se je po večerji lahko zapeljal tudi do Gardalanda, a se nas je večina kar zasedela v lokalu ob hotelu.

8. dan – Pastrengo – Arabba (268km)

Južni del Gardskega jezera zaradi gneče obvozimo tudi po neki neplačljivi hitri cesti. Preostali del jezera pa lahko opazujemo z zahodne ceste, čez Gargnano in Limone. Dalje od Rive del Garde pa do Trenta postaja pokrajina vedno bolj razgibana, zopet med vinogradi in tu pa tam kakšno jezero. Malo naprej od Trenta pa nas končno razveselijo tiste rjave table z napisi Passo Rolle, Passo San Pellegrino, Passo Pordoi, Passo Sella,… Vsi navdušeni se vračamo v Dolomite, saj smo tukaj že kar domači. Po prelazih Sellaronde se pripeljemo do našega priljubljenega kraja, do Arabbe.

9. dan – Arabba – Lesce (274km)

Zaradi manjšega zapleta zaradi hotelskega zajtrka na pot krenemo že malo pozneje in zaradi tega tudi že v dežju. Zaradi dežja izberemo tudi najhitrejšo pot domov, ki nas zopet vodi čez Dobbiaco, Lienz in Korensko sedlo. Dež nas spremlja praktično celo pot do Jesenic, ampak kaj češ, saj gremo domov 🙂 V Lescah je cesta že suha, mi pa spijemo skupaj še zadnjo kavico, nato pa gremo vsak po svoje 🙂

Za nami je 9 dni vseh vrst cest, večina njih je fino vijugastih. Skupno smo prevozili okrog 2800 kilometrov, od tega le kakih 500 deževnih 🙂
Udeležencem se zahvaljujemo za izkazano zaupanje in dobro voljo kljub občasnem slabem vremenu.