Potopis BALKAN MOTO TOUR – junij 2021

Avtorica: Nadja Kaplja

1. dan – Ljubljana – Kulen Vakuf (296km)

Z nekaj udeleženci se zberemo že v Lescah. Odločimo se, da se proti Kočevju odpravimo kar po avtocesti, saj profitiramo s časom  in energijo. Preostali udeleženci nas počakajo v Big Star Pub-u. V miru spijemo kavico, se dogovorimo o samem poteku vožnje, se malo spoznamo, itd… Peljemo v smeri Petrinje, prečkamo mejo, takoj čez mejo pa zavijemo levo. Ozka cestica nas vodi nekaj časa ob Kolpi, nato se začne povzpenjati čez hribe in kaj kmalu zagledamo Kuk 🙂 skupina dinamična, cesta razgibana, razgledi čudoviti… Tako se spustimo do Ogulina in malo naprej si v restavraciji privoščimo hitro kosilo. Naslednji postanek je že aerodrom Željava kjer lahko preizkusimo tudi maksimalno hitrost naših jeklenih konjičkov, si ogledamo glavni rov, ter parkirano letalo okoli katerega so tudi nekaj dni nazaj pospravili tudi vso grmovje. Pičimo čez mejni prehod Izačić, skozi Bihač in po nacionalnem parku Une do Kulen Vakufa, kjer nas čaka odlična večerja in prenočišče.

2. dan – Kulen Vakuf – Travnik (248km)

Jutro v Kulen Vakufu, sprehod do Une, natovarjanje motorjev in start. Prvi postanek že v nekaj kilometrov oddaljenem Martin Brodu, kjer si ogledamo tamkajšnje slapove. Tam nam družbo dela tudi prijazna, nikogaršnja psička, ki bi jo, če bi bili z avtom, kar s sabo vzeli. Pot nadaljujemo čez hribe po cesti, za katero kolega pravi, da so jo delali še s krampom in lopato. V Drvarju si ogledamo Titovo pećino in pripadajoča muzeja. Do same pečine nam komaj uspe priplezat, jasno, v motoristični opremi plezati ob ograji po skalah… Naprej peljemo čez Bosanski Petrovac, Ključ in Mrkonjić Grad do Plivskega jezera, kjer je obvezen postanek pri tamkajšnjih mlinih na vodi 🙂 Pred odhodom proti Jajcu se moramo malo podpret. V Jajcu opravimo hiter postanek, vidimo Plivski slap, kupimo kakšen spominek za tiste, ki nas čakajo doma, potem pa nadaljujemo do hotela v Travniku. Hotel nov, ista stavba kakor univerza, mora človej jar malo pazit, da ne zaide v napačno dvigalo (govorimo iz izkušenj 🙂 ).

3. dan – Travnik – Zlatibor (273km)

Iz Travnika krenemo zgodaj zjutraj, saj nas ta dan malo priganja čas, namreč ob 13:30 nam spelje vlak, ki si ga želimo ujeti. Tako se samo s kratkimi postanki peljemo v smeri Sarajeva, čez Pale, ter se čez neko planino z ozko in luknjasto cesto spustimo v Goražde. Ko se peljemo skozi Višegrad lahko na desni strani opazujemo Most Mehmed Paše Sokolovića na Drini. Čudovit kamnit most, ki že stoletja ostaja enak. Mejo Vardište prečkamo brez težav, kaj kmalu pa prispemo tudi do Mokre Gore, kjer se vkrcamo na vlak za ogled Šarganske osmice. Vožnja z nekaj postanki traja okoli pol tretje ure, med samo vožnjo pa lahko opazujemo tire, ki so zdaj na naši levi strani, spet drugič na desni. Šarganska osmica je del prve železniške proge, ki je povezovala Beograd z morjem in je bila v uporabi od leta 1921 do leta 1974. Po ogledu nas od hotela loči le še nekaj deset kilometrov. Hotel Zlatiborska noč nas preseneti, saj je to velik počitniški sklop večih stavb, ter celo bazena.

4. dan – Zlatibor – Andrijevica (354km)

Zajtrk, pregled trase, pregled vremenske napovedi in start. Namenimo se preko Užic in Ivanjice preko parka prirode ‘Golija’ proti Kopaoniku. Tam naletimo na zaporo ceste zaradi gradbenih del, zato obrnemo in se namenimo proti vrhu Kopaonika s strani Raške. Kopaonik je eno samo veliko gradbišče, gradi se cel kup novih hotelov, na cesti pa prehitevamo in srečujemo bolj ali manj samo tovornjakarje, ki sodelujejo pri gradnji. Na vrhu nas le na hitro poškropi majhna ploha, ki je, verjeli ali ne, edino slabo vreme, ki ga v tem tednu dni doživimo 🙂 spustimo se v Novi Pazar, ki je kot mravljišče, avtomobili se vozijo vse navzkriž, ljudje se gnetejo po ulicah,… Mejo prečkamo na mejnem prehodu Špiljani, kjer nas carinik ves navdušen pričaka in hoče z vsakim malo počvekat, saj je sam tudi motorist. Skoraj povsem do hotela do Andrijevice se vozimo po cestah ki so še v izgradnji.

5. dan – Andrijevica – Mostar (321km)

Čaka nas dan prežet z lepotami Črne Gore. Iz Andrijevice se proti Kolašinu odpravimo po gorski cesti pod goro Komovi. Nekje na sredini te cesta nas preseneti gradbišče, blatna kopel. Kolegica reče, da je tako, kot bi se vozil po Nutelli 🙂 odsek je približno pol kilometra dolg in vsem ga nam rata prečkati varno brez večjih težav. Nato proti Šavniku nadaljujemo po drugi gorski cesti, ta je mnogo boljša, predvsem širša z lepšim asfaltom. Čez ta dva, če lahko rečem ‘prelaza’ smo morali priti čimprej, saj je bila sredi dneva napovedana nevihta in ne bi bilo ravno fino, če bi na 1600m.n.v. okoli nas začele švigati strele in nas ujame naliv. V Nikšiću vidimo jezero Krupac in pa Slano jezero. Čez mejni prehod Vraćenovići se spustimo do Bileće, kjer operemo blato z naših motorjev, ter dotočimo gorivo. Do vrela Bune prispemo v popoldanskih urah, tam naredimo pavzo za pijačo, fotografiranje teh lepot, ter za nakup kakšnega spominčka. Spimo v Mostarju cca. 10 minut hoje stran od starega mosta.

6. dan – Mostar – Gračac (316km)

Po pakiranju in zajtrku jo mahnemo po čudoviti dolini Neretve, naš prvi postanek pa je v Jablanici, kjer si ogledamo Muzej bitke za ranjenike na Neretvi. Nasmejemo se kolegu, ki je šel preizkusit izkušnjo z VR očali, kjer je moral opravljat različne naloge kot je razstreljevanje mostu in pa streljanje na sovražnikova letala. Naprej sledi postanek nad Ramskim jezerom. Na prvi pogled čudovito jezero, zadaj skriva malo temnejšo zgodbo. Leta 1968 so reko Ramo umetno zajezili in s tem ustvarili jezero. Pod vodo se je znašlo 20 naselij z več kot 1100 objekti, končno število izseljenih krajanov pa se je povzpelo na okoli 3000. Nivo vode v različnih letnih časih precej niha, tako je v najbolj sušnem obdobju lahko pod površjem videti tudi džamijo, pokopališče in druge objekte. Že za navadnega turista žalosten prizor, za tiste domačine, ki še pomnijo prvoten izgled teh krajev, pa še bolj. Vožnjo nadaljujemo, pokrajina kar naenkrat postane podobna tisti iz filmov z divjega zahoda, pred Livnim imam še to srečo opaziti čredo divjih konj, ki se mirno pasejo kak kilometer od ceste. Območje je ograjeno kot naravni rezervat in človeku ob tej misli postane kar toplo pri srcu – divji konji, ki jih nihče ne preganja, neokrnjena narava,… Od Livnega proti Bosanskem Grahovem pa smo vse bolj naveličani pokrajine, oziroma te ravne ceste, ki bi ji zlahka lahko rekli “bosanska Route 66”. Na koncu te ceste smo bili vsi že krepko potrebni močne kave. Pot naprej proti meji nas vsaj preseneti z nekaj odprtimi serpentinami, da se malo zbudimo. Čez Knin se zapeljemo do Gračca, kjer prespimo v prenovljenem hotelu Villa Dijana.

7. dan – Gračac – Ljubljana (285km)

Pred nami je zadnji dan našega potovanja. Iz Gračca lahko speljemo malo pozneje, saj je danes cilj priti samo še domov. Držimo se ceste proti celimi, mimo Plitvičkih jezer, čez Slunj (kjer se poslovimo od naših parih udeležencev), Generalski Stol in Bosiljevo do mejnega prehod proti Vinici. Vseskozi nas spremljajo temperature čez 30°C, tako kot tudi prejšnje dni. Sledi Črnomelj, Soteska in Dvor, kjer še zadnjič na tej turi, na delu na cesti, umažemo svoje motocikle. V Žužemberku spijemo še zadnjo kavico, se poslovimo še od zadnjih udeležencev in se razidemo. Srečni, živi, zdravi, polni lepih vtisov s potovanja.

7-dnevna tura je za nami, prevozili smo skupno okrog 2100 kilometrov in videli veliko lepega. Udeležencem se zahvaljujemo za udeležbo in zaupanje 🙂